Nekaj o samem Cipru
Ciper, uradno Republika Ciper, je evrazijska otoška država v vzhodnem delu Sredozemlja južno od Turčije, zahodno od Levanta, severno od Egipta in vzhodno-jugovzhodno od Grčije.

Ciper je tretji največji otok v Sredozemskem morju in eden najbolj priljubljenih turističnih krajev, saj ga vsako leto obišče čez 2,4 milijona turistov. Na samem otoku živi približno 800.000 prebivalcev (popis iz leta 2007). Ciper je nekdanja britanska kolonija, ki se je leta 1960 osamosvojila od Združenega kraljestva in leta 1961 postala članica Skupnosti narodov (Commonwealth of Nations). Republika Ciper je razvita država, od 1. maja 2004 tudi članica Evropske unije. 1. januarja 2008 je kot svojo valuto uvedla evro.

Republika Ciper obsega ozemlje skoraj celega otoka, vendar nadzoruje le južni dve tretjini tega ozemlja. Severni del otoka je leta 1974 zasedla Turčija in ustanovila Turško republiko Severni Ciper, čeprav te države razen Turčije ne priznava nobena druga država. V naslednjih desetletjih je severni del postal naseljen skoraj izključno s Turki, južni dve tretjini pa z Grki, tako da obema ozemljema včasih pravimo »grški del« in »turški del« Cipra. V letih 2003 in 2004 so pod okriljem Organizacije združenih narodov tekla pogajanja za vnovično združitev obeh delov otoka, vendar je grški del zavrnil pogoje združitve. Tako se je Evropski uniji pridružil le grški del otoka.

Zasedba je s seboj pripeljala katastrofalne posledice. Tisoči so bili umorjeni in preko 160.000 grških Ciprčanov, ki so živeli na severu otoka, je bilo pregnano iz domačega kraja in so postali begunci na lastnem otoku, od tega jih je 20.000 živelo v enklavi na zasedenem delu in so bili zaradi turškega pritiska ter zastraševanja oropani osnovnih človekovih pravic. Postopoma so bili prisiljeni zapustiti svoje domove in se preseliti na vladno kontrolirana področja otoka. V enklavi danes živi le še okoli 500 prebivalcev. Kot posledica invazije je bilo izgubljeno 70% gospodarskega potenciala, 30% prebivalstva je brezposelnega. Ciprčani turške narodnosti pa so se zaradi turške politike etnične ločitve, morali preseliti v zasedeni del Cipra. Med in po invaziji je izginilo 1474 grških Ciprčanov, vojakov in civilistov. Mnogi Grki so bili aretirani tudi v Turčiji in njih usoda še danes ni znana. Turčija je naseljevala na sever otoka prebivalstvo iz Turčije, tega je sedaj dvakrat več, kot je bilo prej Ciprčanov turške narodnosti-(87.900). Na zasedenem delu otoka je uničeno tudi veliko bogate kulturne dediščine in verskih objektov. Mednarodne organizacije pozivajo k spoštovanju človekovih pravic vseh Ciprčanov in k neodvisnosti, suverenosti in teritorialni integriteti Cipra. Evropsko sodišče za človekove pravice je obtožilo vlado Turčije za grobo in sistematično kršitev človekovih pravic.

(Vir: Wikipedia - http://sl.wikipedia.org/wiki/Ciper)

CIPER
Bilo je 2. marca zjutraj, ko smo se trije učenci in trije učitelji OŠ Sladki Vrh odpravili proti Dunaju in z Dunaja z letalom poleteli do naše glavne destinacije – Ciper. Že med pristajanjem nas je prevzel s svojo lepoto in toploto in takoj smo začutili, da ne bomo potrebovali dolgih rokavov. Pričakala nas je koordinatorka projekta Comenius in nas odpeljala do našega taksista. Saj mu ne zamerimo, četudi smo se na poti do šole kar nekajkrat izgubili. Naj vam za informacijo povem, da ena »ciprska« minuta traja deset naših, potem veste, koliko časa je naša vožnja trajala. No, pa smo le našli cilj. Pričakali so nas navdušenja polni učenci, pri katerih smo gostovali nekaj dni.
Ciper je prekrasen in utrip ciprskega življenja morate doživeti sami. Njihov življenjski slog ni kaj dosti drugačen od našega, pa čeprav bi lahko tako mislili. Res je, da imajo veliko višje prihodke za manj delovnega časa kot v Sloveniji (povprečna plača je po besedah staršev učencev, pri katerih smo bivali mi, 2000 evrov), ampak se to njim zdi povsem normalno. Njihove materialne stvari so za večino nas luksuz, prav tako kot tudi njihov odnos do življenja. Ena izmed mnogih zanimivosti Cipra je tudi ta, da njihovo glavno mesto, Nikozija, deli Ciper na dva dela: na grški in turški del Cipra. »Turški« in »grški« Ciprčani se med seboj ne razumejo najbolje, zato morajo fantje iz grškega dela med 16. in 18. letom služiti vojaški rok, če bi kdaj prišlo do spopadov s Turčijo.
Imajo tudi zanimiv šolski sistem. V šolo gredo z enakimi leti kot v Sloveniji, vendar s prvim delom šolanja zaključijo že pri 11-ih letih. Za dvanajstletnike šolanje ni več obvezno, ampak se ga kljub temu 90 % učencev odloči nadaljevati in se vpišejo v triletno gimnazijo. Nam se je 90 odstotkov vseeno zdelo zelo nizko, saj to v našem šolskem sistemu pomeni, da 10 % učencev ne zaključi niti devetletne OŠ. Nato imajo tri leta šolanja na gimnaziji in po končanih le-teh jih čakajo še tri leta na srednji šoli. Z osemnajstimi leti nato odidejo na univerzo tako kot pri nas.
Šola, ki smo jo obiskali, je bila izjemno velika. Imela je veliko dvorišče, tri igrišča, svojo cerkev in svojo trgovino, v kateri si kupujejo malico v primeru, da si je ne prinesejo od doma. V cerkvi imajo posebne obrede. Vsako jutro pred poukom vsi odidejo v cerkev. Gredo od slike do slike, na katerih so svetniki, in jih poljubijo. Prižgejo še svečko in si zaželijo dobrih stvari. Oblečene morajo imeti uniforme, črne hlače in bele majice – tudi dekleta. Enkrat na mesec imajo dan »normalnih« oblačil. To pomeni, da lahko oblečejo poljubna oblačila, če prinesejo zraven dva evra (50 centov je namenjenih za dobrodelne namene, 1,50 evra pa šolskemu skladu). Sicer pa je njihova šola slabše opremljena kot naša in šolanje ni na tako visokem nivoju kot pri nas. Ciper ima še eno znamenitost, ki je nikakor ne smem izpustiti. To je Afroditina plaža oziroma kraj, kjer naj bi se rodila Afrodita. Ta plaža je kot iz sanj. Je zanimivo razgibana, saj skale svojo mogočnost razkazujejo ne le v morju, ampak se na plaži zlijejo s čudovito velikimi in belimi kamni. Resnično mističen kraj.
Ljudje so izjemno prijazni, ne glede na to, od kod si in kdo si. Ne samo tisti, ki so zaposleni v trgovinah in že tako ali tako morajo biti prijazni, ampak tudi tisti, ki jih srečaš na ulicah. Ko kaj potrebuješ, ti pomagajo in ko nič ne potrebuješ, ti prav tako pomagajo. Težav nimajo niti s sporazumevanjem, saj jih večina dokaj tekoče govori angleško.
No, vrnimo se v resnično vsakdanjost. V dneh, ki smo jih preživeli med tamkajšnjimi učenci, smo izvedeli veliko zanimivosti, videli in spoznali novo deželo, otok, šolo, sošolce, se spoprijateljili z njimi in njihovimi družinami … Domov smo se vrnili 7. marca zvečer in bili smo nekoliko žalostni, da se je naša ciprska pustolovščina končala. Prvič zato, ker je bilo v Sloveniji neprimerno hladneje, drugič pa: ko ti Ciper enkrat zleze pod kožo, se enostavno težko posloviš od njega.
In da vam spet povem: Ciper se splača obiskati, ne bo vam žal.

Maruša Verčkovnik