»Vsako jutro prihajajo zarana; včasih so še zvezde na nebu in skozi skrivnostno tančico teme prebijajo po kolovozih; včasih pa je sonce že visoko in rebri goric in krošnje dreves v živih mejah in gozdovih so polne sijaja. Najlepše pa sijejo otroške oči: od mladosti, od topline domače izbe in od ljubezni materinih rok, ki so te majhne ljudi navsezgodaj odpravile na pot. Šolska vrata pa so vhod postajnega poslopja in razredi kakor oddelki vlakov, hitečih v toliko smeri: pri zemljepisu v Azijo in Ameriko, pri zgodovini v minulost, ki je obdana s čarobno starinsko patino in pri pouku slovenskega jezika v livado pravljic in pesmi, kjer se otroško srce naraduje in sanja. En vlak pa je, ki jih prav vse odpelje iz otroške igrivosti v svet napornega in odgovornega dela.«
Te misli so zapisane v knjigi »Žetev svobode v Sladkem Vrhu«, ki je nastala leta 1956 in je sad tedanjega kulturno umetniškega društva v kraju. Sladkovrški avtorji so s temi besedami poudarili pomen in vlogo šole v kraju za prejšnje, tedanje in naslednje rodove.
V življenju je veliko mejnikov, ki vede ali nevede spreminjajo naša življenja. Med večje mejnike v zgodovini in v življenju mnogih ljudi vsekakor sodi ustanovitev šole.

Prvi zapisi o začetku osnovnega šolstva na Sladkem Vrhu segajo v drugo polovico 19. stoletja. 19. decembra 1880 je na prvi seji šolskega sveta z odlokom Štajerskega deželnega šolskega sveta v prisotnosti radgonskega glavarja, bila ustanovljena Javna ljudska šola na Sladkem Vrhu. Do takrat je ukaželjna mladina s Sladkega Vrha in Vranjega Vrha obiskovala šolo v Cmureku, iz Selnice ob Muri v Šentilju, iz Srebotja pa v Sv. Jakobu. Otvoritev šole se je zaradi zapletov glede lokacije kakor tudi imenovanja učitelja zavlekla v leto 1882. Pričetek pouka v Sladkem Vrhu je zapisan v šolski kroniki z dnem 17. septembra 1882. V prvem letu je bilo vpisanih 90 otrok, vendar se je število iz leta v leto povečevalo. Od ustanovitve dalje je bila šola enorazredna. Število otrok je naraščalo, predvsem zaradi razvoja tovarne papirja in lepenke in enorazrednica se je leta 1890 razširila v dvorazredno, leta 1902 pa v trirazredno šolo, kakršna je tudi ostala do konca prve svetovne vojne.
Pouk je potekal v nemškem jeziku. Prvega učitelja šole, Martina Jezernika, je do leta 1914 zamenjalo kar nekaj učiteljev.

Po prvi svetovni vojni so naselja ne desnem bregu Mure od Šentilja do Gornje Radgone pripadla novo nastali državi Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev ali na kratko Kraljevini SHS. Tako je tudi do takrat nemška šola v Sladkem Vrhu nastopila novo obdobje, ko je poučevanje novih znanj v nemškem jeziku zamenjala slovenščina. So pa se učitelji bili primorani do konca šolskega leta 1920/1921 naučiti brati in pisati cirilico.
V prvih letih po vojni je šola v Sladkem Vrhu še naprej ostala trirazredna, kot je bila v zadnjem obdobju Avstro-Ogrske države. Kot trirazrednica se je razvijala do začetka šolskega leta 1927/1928, ko se je z odlokom ministrstva za prosveto Kraljevine SHS razširila v štirirazredno osnovno šolo. V nadaljnjem razvoju šole v Sladkem Vrhu je bil naslednji pomemben ukrep Dravske banske uprave, ki je 14. novembra leta 1930 šolo razširil v petrazredno osnovno šolo. Kot petrazrednica je obstajala do leta 1935, ko je šola v Sladkem Vrhu postala šestrazredna in takšna se je razvijala še nekaj let po drugi svetovni vojni.
S šolskim letom 1921/1922 se je pričela uporabljati za nove šoloobvezne otroke enotna tiskovina, to je matični list za posameznega učenca in izkaz o šolskem napredku.
Roditeljske sestanke so na šoli uvedli v šolskem letu 1922/1923. Nastali so z namenom, kot je poudaril šolski upravitelj Henrik Bregant na prvem sestanku 10. decembra 1922, da se utemelji pomembnost skupnega delovanja šole in doma, da se starši pripravijo na vzgojo otrok. Sestanka se je udeležilo 60 staršev, kar je bilo za prvi sestanek zelo zadovoljivo število. Šolski upravitelj je poudaril potrebo po stiku šole in doma, pomen družine pri vzgoji otrok. Starši so spoznali, da je le obojestransko sodelovanje šole in doma prvi pogoj za doseganje pozitivnih vzgojnih ukrepov, medtem ko nesoglasja med njimi zelo škodijo mladini. Za doseganje takšnih rezultatov je šolski upravitelj končal prvi roditeljski sestanek z besedami: »Družina in šola sestrici sta dve, nobena brez druge hoditi ne sme.«
Na šoli sta obstajali tako »šolarska« kot učiteljska knjižnica. Učenci so si največ knjig izposojali v času od novembra do aprila, saj so takrat imeli čas za branje.
Nemška okupacija Leta 1941 je na šolo pripeljala tudi nemške učitelje. Učitelji, ki so poučevali pred tem, so v času okupacije vsak zase doživljali težke trenutke. Morali so zapustiti šolo na Sladkem Vrhu, ker niso opravili izpita iz znanja nemškega jezika. Pouk je v času druge svetovne vojne potekal izključno v nemškem jeziku. Število učencev se je v letih nemške okupacije zmanjševalo. Mnogi starši svojih otrok sploh niso pošiljali v šolo, ker naj bi bil glavni namen pouka, kot navaja šolski kronist po vojni, učenje nemškega jezika, ki ga otroci v večini niso razumeli, prepevanje nemških pesmi in vzgoja otrok v duhu vojaške discipline.

Vsa leta po osvoboditvi od leta 1945 do 1959 so se na šolski zgradbi opravljala le nujna dela, kot so pleskanje učilnic, nujna popravila strehe, ki jo je velikokrat poškodovalo neurje, napeljava strelovoda in urejanje šolske okolice.
»Le tri učilnice in 270 otrok« je zapisal kronist šolske kronike, upravitelj šole, Franc Sedmak za šolsko leto 1955/1956. Sladki Vrh je nujno potreboval novo šolo, saj je pouk potekal celo v treh izmenah. Dolgoletni napori šolskega odbora o nujnosti nove, večje šolske zgradbe na Vranjem Vrhu so slednjič obrodili sadove. Svečana otvoritev šole je bila 11. septembra 1960.

Potreba po gradnji nove šole v naselju Sladki Vrh je bila prvič izrečena na zboru volivcev decembra 1967. V letu 1968 so se pričeli pogovori o gradnji nove šole in zgradbe za predšolsko vzgojo v naselju Sladki Vrh. Prvi sestanek v zvezi s problematiko osnovnega šolstva v Sladkem Vrhu je bil 4. aprila 1968. Na sestanku so bili navzoči predstavniki Sladkogorske tovarne papirja, šole in krajevne skupnosti. Pogovor je tekel o nujnosti gradnje sodobne osnovne šole s telovadnico in možnostjo izobraževanja odraslih, zlasti za potrebe delavcev tovarne. Enotni so bili glede tega, da bi se z gradnjo šole na tem obmejnem območju Slovenskih goric uredil šolski center, v katerem bi potekal enoizmenski kabinetni pouk in bi v prihodnosti omogočal uvedbo celodnevne osnovne šole. Tako se je gradnja končno pričela po osmih napornih letih, polnih prizadevanj. Zaradi številnih nesoglasij in zapletov je bil v letu 1972 izveden občinski referendum o gradnji šol in vzgojno-varstvenih zavodov, v okvir katerega je prišla tudi gradnja šole v Sladkem Vrhu. Referendum je bil uspešen, saj je ob 97,5 % udeležbi podprlo gradnjo šole 78,7 % občanov. Zapleti okrog financiranja in podpis finančne pogodbe so bili končani šele konec leta 1975 in tako so 24. oktobra delovni stroji končno pričeli z delom, 9. februarja 1976, pa je bil položen temeljni kamen za novo šolo.
Leto dni po svečanem polaganju temeljnega kamna je bila 8. februarja 1977 v Sladkem Vrhu slovesna otvoritev nove šole, ki je bila zgrajena s pomočjo referendumskega denarja in solidarnostjo domače tovarne.

V vseh letih od druge svetovne vojne do danes je v Sladkem Vrhu poučevalo veliko število učiteljev. V tem 60-letnem obdobju je bila prisotna velika fluktuacija učiteljev in vsak je po svoji najboljši moči prispeval k razvoju šole v kraju.
Prvi upravitelj šole po vojni je bil Anton Šeško, ki je bil 7. julija 1945 razrešen učiteljske službe. Njegovo delo je v naslednjem šolskem letu 1945/1946 prevzel Franjo Ferluga, od katerega je decembra 1946 upraviteljske posle prevzela njegova žena Vera Ferluga.
S šolskim letom 1951/1952 je bil za upravitelja šole nameščen Franc Sedmak. V času njegovega vodenja šole je Sladki Vrh pridobil novo šolsko poslopje na Vranjem Vrhu, v šolskem letu 1953/1954 je šola bila organizirana kot osemrazredna šola s šestimi oddelki, saj je bilo 49 učencev 6., 7. in 8. razreda združenih v en oddelek. Razrednik tega zelo številčnega oddelka je bil šolski upravitelj Franc Sedmak..

Bivšega ravnatelja je leta 1963 nasledil Marij Tancer, ki je v svojem dolgoletnem stažu pustil pomembno sled svojega dela.
Ravnatelj Marij Tancer se je po 27. letih vodenja šole v Sladkem vrhu 15. oktobra 1990 upokojil. Osnovna šola Sladki Vrh je v času njegovega vodenja postala bogatejša za novo šolsko zgradbo, v izgradnjo katere je ravnatelj Marij Tancer vložil veliko naporov in prizadevanj. Šola je s svojim delom postala prepoznavna v širšem občinskem in regijskem okolju. Z otvoritvijo nove šole so bili uresničeni pogoji pedagoške združitve dveh osnovnih šol.
• Osnovna šola na Zgornji Velki je postala podružnična šola z razredno stopnjo od 1. do 4. razreda;
• Razredna stopnja osnovne šole Sladki Vrh je izvajala pouk na dosedanji šoli na Vranjem Vrhu;
• Predmetna stopnja obeh šol, Zgornje Velke in Sladkega Vrha, pa v novi šolski zgradbi.
S šolski letom 1978/1979 je OŠ Sladki Vrh med prvimi šolami v takratni občini Maribor pričela izvajati projekt celodnevne osnovne šole (COŠ).
Po upokojitvi ga je nadomeščal pomočnik ravnatelja Ernest Tancer, ki je bil 7. decembra 1990 na Svetu šole imenovan za ravnatelja. Uspešno nadaljevanje vodenja šole ravnatelja Ernesta Tancerja je nenadoma prekinila smrt ob zaključku šolskega leta, 12. junija 1996. Kakšen človek je bil Ernest Tancer, pove poslovilni govor, ki so ga pokojnemu ravnatelju namenili učenci in sodelavci šole in je zapisan ob koncu šolske kronike za šolsko leto 1995/1996. Naj iz njega zapišem le nekaj besed, ki o njemu povedo vse. »/…/ Onemeli smo. Beseda je zastala. Molk. Spomini se vrstijo. Toliko jih je. Bil si velik človek. Prijatelj. Vzgojitelj. Sodelavec. /.../«
Zaradi nenadne smrti ravnatelja Ernesta Tancerja je 12. 6. 1996 prevzel delo dotedanji pomočnik ravnatelja Zlatko Kauran. Svet šole je razpisal delovno mesto ravnatelja, na katero se je prijavil tudi Zlatko Kauran in bil 13. oktobra 1996 imenovan. V obdobju njegovega vodenja šole si je ravnatelj Zlatko Kauran z vsem srcem prizadeval, da postane šola prepoznavna ne samo v slovenskem prostoru, temveč tudi zunaj njega. In to mu je tudi s pomočjo marljivega in delovnega kolektiva uspelo. Naštetih je nekaj projektov, ki so v tem času naredili osnovno šolo Sladki Vrh kot uspešno šolo: poskusno uvajanje devetletne OŠ, EKO šola kot način življenja, fleksibilni predmetnik, projekt »Hura prosti čas«, Comenius, mednarodne igre šolarjev, sodelovanje ob meji, evropska vas, evropski jezikovni listkovnik … V kroniki OŠ Sladki Vrh je zapisan kot ravnatelj z neštetimi zaslugami v napredku šolstva in kraja.
Prav zaradi številnih sodelovanj v projektih Zavoda RS za šolstvo je bila OŠ Sladki Vrh med petimi nagrajenci, ki so 2. februarja leta 2000 prejeli priznanje Blaža Kumerdeja. Priznanje, ki ga je prvič podelil Zavod RS za šolstvo in sicer za dosežke pri vpeljevanju novosti na področjih predšolske vzgoje, osnovne in srednje šole ter šol za otroke s posebnimi potrebami, je kolektiv osnovne šole Sladki Vrh prejel za dosežke na področju vpeljave in spremljanja programa devetletke.

Zlatko Kauran ni uvajal le novosti v pedagoškem procesu ampak je vsestransko poskrbel za svoje učence in učitelje. V času njegovega ravnateljevanja smo obnovili podružnično šolo na Zgornji Velki, dogradili vsestransko uporabno športno dvorano, ki jo je Zgornja Velka toliko let pogrešala. Tudi v Sladkem Vrhu so se udejanjile želje po večji in prenovljeni šoli in tako smo leta 2005 dobili sodobno večnamensko športno dvorano. Hkrati pa so stekla dela za prenovo skoraj dvajset let stare obstoječe šole. V času gradnje smo šolsko leto 2006/2007 izvajali na podružnični šoli na Zgornji Velki. Šolsko leto 2007/2008 smo pričeli s slavnostno otvoritvijo obnovljene šole. V teh časih izposlovati toliko novosti v šolstvu v tako majhnem kraju kot je Sladki Vrh ni bilo enostavno. Zagotovo ima največje zasluge pri tem ravnatelj Zaltko Kauran, ki je ob tesnem sodelovanju z županom občine Šentilj Edvardom Čagranom dosegel skoraj nemogoče. S tem šolskim letom se je njegovo ravnateljevaje izteklo, saj ni zadostil po novih predpisih izobrazbeni stopnji ravnatelja. Tako je otvoritev nove šole speljala v. d. ravnateljice Andreja Košti, dotedanja profesorica nemščine in angleščine na šoli, ki uspešno nadaljuje delo svojega predhodnika.

Šola je uspešno prešla skozi vse šolske reforme, se vključevala v različne projekte in preko njih ime šole ponesla tudi čez meje Slovenije. Med prvimi se je vključila v poskusno uvajanje devetletne osnovne šole ter bila za trud in uspešno delo nagrajena z največjim priznanjem na področju vzgoje in izobraževanja.
Šola povezuje kraj in daje utrip življenja v njej. Osnovna šola Sladki Vrh je ustanova, ki živi s krajem, z ljudmi, v kateri se združujejo napredek, kultura, šport in številne druge dejavnosti. Šola v Sladkem Vrhu je tista ustanova, ki mladi rod izobražuje, mu zna narediti prijazno življenje in mu pomaga pri sprejemanju pomembnih življenjskih odločitev.