UČENCI Z UČNIMI TEŽAVAMI
Učne težave se pri učencih razprostirajo na kontinuum od lažjih do zelo težkih, od enostavnih do zapletenih, od kratkotrajnih do vseživljenjskih. Učne težave se pojavijo pri zelo heterogeni skupini učencev z različnimi kognitivnimi, socialnimi, emocionalnimi in drugimi značilnostmi, ki imajo pri učenju pomembno večje težave kot vrstniki. Največkrat so posledica učinkovanja različnih dejavnikov, ki se prepletajo.
KONTINUUM POMOČI UČENCEM Z UČNIMI TEŽAVAMI
Pri delu z učenci, ki imajo v osnovni šoli težave pri učenju, razlikujemo pet osnovnih stopenj pomoči:
1. pomoč učitelja pri pouku, dopolnilnem pouku ter v okviru podaljšanega bivanja in varstva
Učitelj je prvi, ki pomaga učencu z učnimi težavami. Pri oceni učenčevih težav sodeluje s starši in z drugimi strokovnimi delavci na šoli. Učitelj za učence z učnimi težavami pri pouku učne zahteve individualizira in diferencira, naloge načine pridobivanja in utrjevanja znanja, učne pripomočke, časovne omejitve … Na tej stopnji učitelj pomaga učencu pri rednem (skupnem in nivojskem) pouku v razredu in pri dopolnilnem pouku. Učencu v nižjih razredih pomaga tudi učitelj v podaljšanem bivanju. Samo za najlažje oblike učnih težav zadostuje pomoč v obliki »dobre poučevalne prakse«, medtem ko učenci z zmernimi učnimi težavami potrebujejo več prilagoditev in večjo količino pomoči.
2. pomoč šolske svetovalne službe
Če učenec z učnimi težavami kljub vsem učiteljevim prilagoditvam ne napreduje, se v nudenje pomoči vključi šolska svetovalna služba. Šolska svetovalna služba poglobi in dopolni celotno odkrivanje in raziskovanje težav ter v reševanje vključi svetovanje učencu, svetovanje učitelju in staršem.
3. dodatna individualna in skupinska pomoč (ISP)
Kadar se učne težave kljub učiteljevi pomoči pri rednem in dopolnilnem pouku, v podaljšanem bivanju ter pri občasni pomoči šolske svetovalne službe nadaljujejo, se učencu ponudi in organizira individualna in skupinska pomoč. Dodatne ure individualne in skupinske pomoči potrebujejo praviloma učenci z zmernimi učnimi težavami. Opravijo se dodatni diagnostični postopki, pri bolj zapletenih težavah se v obravnavo že vključujejo tudi specializirane zunanje strokovne ustanove (na pobudo bodisi šole ali staršev).
Praviloma potrebujejo ISP učenci z zmernimi učnimi težavami; to so učenci, ki NE potrebujejo zelo intenzivnih oblik pomoči (več kot 1 uro/teden).
4. mnenje in pomoč zunanje strokovne ustanove
Za učenca z učnimi težavami, ki ne napreduje kljub vsem oblikam pomoči na prvih treh stopnjah, lahko šola zaprosi za dodatno strokovno mnenje in dodatno strokovno pomoč glede na naravo težav ustrezno zunanjo specializirano strokovno ustanovo (npr. Svetovalni center, Center za sluh in govor, Služba za otroško in mladostniško psihiatrijo ipd.).
5. program s prilagojenim izvajanjem in z dodatno strokovno pomočjo
Če je strokovno mnenje šole, da učenec z izrazitejšimi specifičnimi učnimi težavami potrebuje več prilagoditev in pomoči, šola staršem predlaga usmerjanje v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, ki za učenca pomeni nadaljevanje izvirnega delovnega projekta pomoči v okrepljeni obliki: s še več prilagoditvami in s še več pomoči.
(Povzeto po: Koncept dela: Učne težave v OŠ, 2008)